Pred nekaj dnevi je v meni nekaj doživelo hud udarec. Nekaj, kar je bilo komaj še pri življenju, in za kar je en del mene navkljub vsemu, kar vem, potiho in naskrivaj upal, da bo ponovno prišlo k sebi, je praktično umrlo. Kaj je bilo to?
Veš, obstajata dve poti, ki si ju lahko izbereš na svoji poti skozi življenje. Poglejmo si ju.
Ta svet je takšen, da prav z lahkoto zasovražiš ljudi in jim želiš vse slabo (vsaj nekaterim), želiš jim smrti, mogoče jih celo tako zelo zasovražiš, da za tebe ne obstajajo več. Vse to sovraštvo lahko preusmeriš tudi na sebe in mogoče lahko storiš tudi samomor - v vsakem primeru, si izbral pot uničenja. Če boš izbral to pot, potem vedi, da je tvoje srce mrtvo srce - pa če bije, ali pa če ne.
Obstaja še ena variacija prve poti in sicer, da se pretvarjaš in lažeš samemu sebi, da ne vidiš, ne slišiš in da ne razmišljaš. Se odklopiš in ne čutiš več, ampak vegetiraš (ali meditiraš:). Tudi v tem primeru si uspel ubiti svoje srce, saj samo mrtvo srce ne bije za nikogar in ne čuti.
Veliko ljudi hodi po prvi poti - in tudi sam sem hodil po njej.
In obstaja še druga pot. Na drugi poti pa v tvojem življenju umre vse tisto, kar uničuje sočutje, uničuje resnico, uničuje življenje, uničuje ljubezen. In tudi ta smrt je boleča - a samo ta smrt vodi v življenje.
Prva pot je nespametna, izredno neznosna - a zdi se pametna in znosna. Druga pot je pametna pot, in čudovita - a zdi se nam nespametna in neznosna - zato tudi bežimo od nje. Tudi sam sem bežal od nje - a zadnje dni, mi je srce zajokalo in reklo: nič več! Ne morem si čisto nič več lagati. Poskušal sem in se delal neumnega, tako kot to počneš tudi ti. "Da, vidim," sem si rekel, a nekaj v meni si je želelo, da ne bi videl. Sedaj pa je s tem konec. Srce mi joka in upam vanj, v Odrešenika Jezusa Kristusa. Preveč stvari mi je dal Bog videti, preveč stvari mi je Bog dal slišati, preveč pameti mi je dal Bog, da bi se še delal norca in govoril, da On ne obstaja in da bi zato zaupal v človeka - v sebe ali v kogarkoli drugega. Ko enkrat vidiš svet takšnega, kakršen je - te to zlomi. Veliko vojakov je bilo tako npr. naivnih, misleč, kako se borijo za dobro, a ko so prišli iz vojske, so bili uničeni - na drogah, med spanjem so jih preganjali ubiti ljudje... Ko bi le sprejeli Jezusa in njihovo življenje bi postalo znosno in njihovi grehi bi bili odpuščeni in pozabljeni. Ne, niso bili krivi njihovi poveljniki - oni sami so klali ljudi. Oni sami so stali poleg in gledali svoje rojake, kako koljejo in posiljujejo civiliste (moške, ženske, otroke). Da, kiksnili so ga v življenju, a Bog jim ponuja rešitev. Ali jo bodo izbrali? Ljudje doživljajo velike šoke - nekaj je izmišljeni svet, to je tralala svet in nekaj drugega je resnični svet. In ljudje se zelo bojijo resničnega sveta. "Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni." In kaj izberejo ljudje? Pot pozabe, ignoriranja edinega Rešitelja. Ignorirajo problem in tako se jim zdi, da ne potrebujejo Rešitelja, sami pa gredo zato direktno v uničenje. Ne želijo videti, slišati in ne misliti. Generacije naših dedkov, staršev in tudi naša generacija so gradili zlato kletko v neumni veri, da gradijo nekaj veličastnega. Niso želeli videti znakov, ki so kazali, da gradijo pošast. In če jim je bilo tedaj težko priznati, jim je danes še težje, da je vse, kar so v življenju naredili, totalna katastrofa. Ne samo da v življenju niso naredili nič koristnega - to bi še šlo - v življenju so pomagali delati izredno škodljivo, strupeno okolje, družbo, organizacije... ki nas sedaj dušijo in se hranijo z nami. Ni lahko in ljudje bežijo od tega. Želijo misliti, da so za vse krivi drugi... To je lažje reči. A dejstvo je, da je vsakdo od nas prispeval delček k izgradnji te zlate kletke, v katero smo ujeti in ki nas ubija. To je boleče, a priznanje je pot do edinega zdravila! Ko si ves dan v temi, ne želiš iti na svetlo, saj te začnejo boleti oči. Pojdi postopoma, kolikor hitro želiš, a pojdi. Pojdi iz životarjenja v temi v svetlobo življenja. Si pripravljen?
Poglej si dokumentarni film. Je zanimiv. Odkriva "zaroto", in marsikdo je bil šokiran, ko ga je videl. Jaz vas bom popeljal še malo dlje, malo globlje. Pokazal vam bom, kaj skriva tudi ta dokumentarec, ki "odkriva". A nič se bat - ti pojdi naprej s svojim tempom.
Dokumentarca ni več na Youtubu - vsaj ne nepopačenega. Ogled filma mogoč na watchdocumentaries.com - povezana do filma na njihovi strani
